Omemba: Amira Medunjanin

»Nisem depresiven, še več, zelo rad imam tragičnost sevdalinke. Tudi ta se preliva v nas in nas oblikuje, preoblikuje, krepi, kali, spreminja. Mislim, da nas celo spreminja na bolje, nas utrjuje in izbrusi za vse, kar nas še čaka. Prav v takih besedilih sem našel tudi najglobljo ljubezen, najmočnejša čustva in strast.«

»To je slovesni trenutek za vse bošnjake doma in po svetu.«

»Sevdah je za Bosance in Hercegovce, razseljene po vsem svetu zaradi vojne ali ekonomskih razlogov, zagotovo posebna vez z domovino.«

»Po mojem mnenju živimo v dobrih časih za ljudsko glasbo, saj imamo možnost uporabljati arhive kot še nikoli doslej. Danes gotovo vemo veliko več o zgodovini te glasbe kot kdaj prej.«

»Vživim se v vlogo, poglobim se v svet pesmi in se vrnem v preteklost. Iskreno povem, da res ni lahko. Ni demagogije. Na koncertu čutim vse to, kar so doživljali ljudje, ki nastopajo v zgodbi. Zelo naporno je. Med koncertom gotovo izgubim okoli dva kilograma. Čustveno si izžet.«

»Našo glasbo uvrščajo med svetovno glasbo. Pridejo tudi ljudje, ki jih zanima kaj novega, eksotičnega, česar še niso slišali.«

»Veliko glasbenikov je teatralnost že spojilo s sevdalinko, kot denimo Božo Vrećo in Amira Medunjanin.«

»Pri Lakiko je to kombinacija s čelom in elektroakustično glasbeno produkcijo, namen sevdalinke pa ni več biti žalostna ljudska pesem.«

»Njena glasba je raznovrstna, z vplivi Orienta, sodobne klasike in popa, ki se zlivajo v skorajda skrivnostne predstave osebnih sporočil umetnice.«

»Prave sevdalinke se pojejo ob spremljavi saza«

»V osemdesetih letih, ne spomnim se natančno, na Baščaršijo pride en saz iz Turčije. Človek, ki naj bi ga kupil od mojega očeta, ga ni prevzel. Oče je prišel domov in se ves razburjen spraševal, kaj naj naredi z njim. Daj ga meni, mu rečem, na kar me debelo pogleda.«

»Saj se nisem rodil v Københavnu, ampak v Bosni!«

»Vse sem pustil in se lotil saza. Zaslužim manj, a delam tisto, kar imam rad«